V skupini smo v mesecu maju dali poudarek spoznavanju sebe, svojih delov telesa, spoznavanju čutil in sprejemanju čustev. Imeli smo veliko novincev zato sva se odločili, da bova dali poudarek na sproščanju otrok in vrednotam, saj je to tudi naša prednostna naloga. Ker je uvajanje stres za novince in za ostale otroke v skupini se nam zdi pomembno, da se otroci počutijo sproščeno in varno. Želimo si, da bi bili otroci samozavestni, samostojni in se zavedali življenjskih vrednot (zdravje, empatičnost, ustvarjalnost, sproščenost in zadovoljstvo). Spoznavali smo svoja čustva s pomočjo knjig in z opazovanjem sebe v ogledalu. Eden drugega smo vedeli potolažiti, si pomagati, prinašati pripomočke in se med seboj ne jeziti. Predšolsko obdobje različni strokovnjaki poimenujejo obdobje senzomotoričnega razvoja. Otrok se uči s pomočjo čutil in gibanja, kar je bila naša vsakodnevna iztočnica. Zelo pomembna je senzorična igra, ki vključuje vsa otrokova čutila. Senzorična igra omogoča vzpostavljanje nevronskih povezav, razvoj mišljenja, učenja in ustvarjalnosti. Spodbuja razvoj govora in jezika, kognitivni razvoj, razvoj fine in grobe motorike ter spodbudno vpliva na čustveni in socialni razvoj otroka.
Otroke je zelo pritegnila plesna igra En majhen prstek, s čemer smo tudi začeli naš sklop o spoznavanju sebe. Spraševali smo se čemu služijo posamezni deli telesa in skozi pogovor, ob knjigah in dejavnostih ugotavljali, kaj vse lahko počnemo z njimi. Tako smo hodili na sprehode, tekali na terasi, prepevali pesmi, plesali, risali in barvali in gledali knjige. Naše telo pa smo spoznavali tudi z manj običajnimi dejavnostmi. Da bi se bolje zavedali svojega telesa smo velik poudarek namenili sprostitvenim tehnikam preko masaž, jogi, imeli kotiček crkljanja, uvedli nekaj ritualov, veliko plesali samo z določenim delom telesa ter se opazovali in delali grimase pred ogledalom. Ugotovili smo, da s podplati lahko tudi tiskamo, pa tudi občutimo različne materiale po katerih hodimo. Z rokami smo prijemali različne materiale, predmete, mase in se s pomočjo tipanja igrali tipni spomin. Postavili smo se v kožo slepih in ugotovili, da je res čudovito, če lahko vidimo vse okoli sebe. Naš vid smo urili z razvrščanjem predmetov po barvi. Vohali smo različne vonje in okušali različno hrano za zaznavanje različnih okušalnih celic. Da bi preizkusili naš sluh, smo v igralnici iskali skrito igračo in po zvoku ugotavljali male inštrumente, na katere smo tudi sami zaigrali. Bili pa smo tudi umetniki in se narisali.
Spremembe v skupini smo opazili v tem, da so starejši otroci veliko boj empatični do mlajših, napredovali so v boljši samopodobi, igra je postala bolj umirjena in dolgotrajnejša. Sprostitvene igre in tehnike so pozitivno delovale na vse nas.
Zapisali: Antonija Podnar in Silvana Štumpf
