Predavateljica Alenka Rebula je zelo poudarjala, da se premalo vživimo v vlogo otroka. Mi smo za otroka z vidika velikosti »velikani«. On nas takšne čuti in doživlja. Zato je zelo pomembno, da se ob komunikaciji z otrokom sklonimo k njemu in mu damo vedeti, da ga SLIŠIMO, DA GA ČUTIMO (pomemben je očesni stik).  Otrok, ki čuti, da ga mi čutimo, je VAREN, ZADOVOLJEN. Predšolski otrok torej živi med velikani in karkoli želi, mu morajo to odrasli dati. Ko se otrok rodi ima  zaupanje v nas, da bomo čutili z njim, mu pomagali. Kasneje prav odrasli s svojim neodgovornim ravnanjem zapravimo otrokovo zaupanje.

Kaj otroka poveže s starši? To je HVALEŽNOST IN ZAUPANJE ZA STVARI, KI SO MU JIH DALI STARŠI V ŽIVLJENJU IN KI MU VELIKO POMENIJO.

 

 

Pomemben je POGLED, OBJEM. Danes starši otroke vozijo na vse mogoče popoldanske dejavnosti. Za otrokov duševni razvoj pa so še vedno NAJVAŽNEJEŠE PREPROSTE STVARI: da ga večkrat na dan pogledamo z naklonjenostjo, iskrenim zanimanjem zanj (razumem tvojo žalost, vem, da ti ni vseeno…), z odprtostjo za novo in neznano v njegovi osebnosti. Otrok začuti, da se globoko vživljamo v njegov mali svet, da želimo biti resnično navzoč, odprti zanj.

 

Za otroka je pomembno,  ko gre v življenje, da  so poleg staršev še ljudje, ki mu pomagajo. Otrok se bo čutil povezanega in bo znal povedati, kaj rabi, kako bo prosil pomoči; naučimo ga, da vpraša, da vpraša lepo, ne zadirčno in da se mu ljudje na njegove prošnje odzovejo.

Zavedati se moramo, da smo s predšolskim otrokom najmanj-to obdobje je le 6 let. Sledi osnovnošolsko obdobje, srednješolsko itd. zdi se, da se od otroka vedno bolj oddaljujemo in ga več ne čutimo. Zato si išče odgovore na vprašanja drugje, na ulici, v slabi družbi. Zato ga moramo na izzive pripraviti in ostati z njim stalno v komunikaciji. Opaža se, da otroci staršem vedno manj zaupajo. Prav tako postaja vedno bolj jasno, da otroci bolj poznajo nas odrasle, kot pa mi otroke.  Starši zadnji opazijo, da je otrok zašel n.pr. v droge, da je anoreksičen itd.

Otrok se počuti varnega, ljubljenega, če ga starši:

–          VIDIJO

–          ČUTIJO

–          RAZUMEJO

 

Otrok  se ne čuti varnega, če čuti med ljudmi zavist. Zavist je negativno čustvo, ki me loči od drugega-JAZ IMAM, ON NE. Odrasli se prav o tem pogosto pogovarjamo, otrok to sliši in postaja tudi on zavisten.  Zato je pomembno KAJ SE PRED OTROKOM POGOVARJAMO.  Povejmo otrokom kaj lepega, svoja doživetja, svoje ideje, tudi ideale.

 

Vse PREVEČ KRITIZIRAMO. Pred otrokom kritiziramo, učitelje, vzgojitelje, občinske in državne voditelje itd. Kaj otrokom s tem sporočamo? Vsi odrasli so nemogoči. Zato danes MLADI NIMAJO ZANOSA, OPTIMIZMA, IDEJ… Torej mi odrasli jim podremo ideale, pozitivna čustva, zaupanje…

Če so vas besede predavateljice spodbudile k razmišljanju, je namen druženja z g. Alenko dosežen. Odziv navzočih je bil zelo pozitiven. Zato bomo v novem šolskem letu načrtovali še kakšno srečanje s predavateljico. Več o njej lahko najdete na spletni strani: alenkarebula.com

 

                                                               Po predavanju povzela: Marija Pušenjak, ravnateljica  

(Skupno 29 obiskov, današnjih obiskov 1)